Bog je bil že skoraj gotov s svojo stvaritvijo, v torbi sta mu ostali le še dve pomembni reči, ki ju je nameraval razdeliti med Adama in Evo.
Povedal jima je, da ima v torbi še zelo praktično zadevo, ki omogoča, da lahko imetnik lula stoje in …
Preden je povedal do konca, je Adam planil in moledoval:
“Oh, daj meni, rad bi lula stoje. To mora absolutno dobiti moški!
Prosim. Prosim te. Prooooosim, da meni!”
Prosjačil je in cepetal z nogami kot otrok. Eva se je nasmehnila in rekla Bogu: “Pa mu daj, če si tako zelo želi.”
Bog je dal Adamu stvar, s katero lahko lula stoje in Adam je bil presrečen.
Takoj je začel lulati po drevesnih deblih in s curkom pisati v pesek svoje ime, ob tem se je pa veselo smejal.
Bog in Eva sta ga nekaj časa opazovala, potem pa je Bog rekel Evi:
“No, tu je še druga stvar, ki potemtakem pripada tebi.”
“Kako se pa imenuje?” je vprašala Eva.
“Možgani,” je odgovoril Bog.