Trpljenje
Sprašujem se odkar živim,
sem res edina ki trpim?
Mar res vas toliko je ljudi,
mar ste resnično srečni vsi?
Ali je med vami kdo,
ki ve za žalost,
ki ve za zlo in nosi kakor nosim jaz,
le masko sreče čez obraz?
Sprašujem se odkar živim,
sem res edina ki trpim?
Mar res vas toliko je ljudi,
mar ste resnično srečni vsi?
Ali je med vami kdo,
ki ve za žalost,
ki ve za zlo in nosi kakor nosim jaz,
le masko sreče čez obraz?
Ob tebi sedaj ona živi. A tvoje misli so drugje. Vem, da misliš name in želiš si, da vse bilo bi isto, kot nekoč. A na žalost sam uničil si vse!
Nesreča vstopa samo skozi vrata tistih, ki so jih zanjo odprta pustili.
Hodila sva v dvoje skozi park po poteh, hodila sva v dvoje, šla sva v greh. Potem si odšel, ostal je spomin, zdaj hodiva v dvoje jaz in tvoj sin.
Zdaj ne trpiš več dragi, zdaj počivaš, kajne sedaj te nič več ne boli, a svet je mrzel, prazen, opustošen za nas, odkar te več med nami ni.