Že pozna je ura
Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
a jaz že vso noč vroče solze si brišem.
Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki vsedel si se mi v srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.
Resnica še najbolj je, žal, neverjetna,
četudi nas bode naravnost v oči.
Bolj premišljujem, tem bolj se mi zdi,
da končno sem zanjo postala dovzetna.
Od žalosti ranjena moja je duša,
spoznanje, da varaš me, žge mi srce.
Želim si, da čustvo ljubezni umre,
saj vse preveč grenkega te dni okuša.
Verjamem, da čustva so tvoja zbledela,
da tvoje srce je otrpnilo v led,
da svoj si od mene odvrnil pogled,
da tvoja ljubezen je že ovenela.
Cilj nov se morda mi v prihodnosti obeta,
a tebi v ljubezni želim le uspeh!
Le ljubljena dlan naj bo v tvojih dlaneh,
le prava ljubezen naj v srcu bo ujeta!