Že dolgo tega je, kar sva se spoznala
jaz smrklja nezrela, ti frajer s poreklom,
nališpan, ves v usnju, kot bil bi pod steklom
izložbe, da lažje bi te občudovala.
Nasedla sem tvoji omamni pojavi,
zapeljal me tvoj očarljiv je nasmešek,
ob tebi moj um se je skrčil v orešek,
ko sem se privijala k tvoji postavi.
Že kmalu prepadena sem opazila,
da nisem edina, ki jo obiskuješ,
da z mnogo dekleti okrog pohajkuješ,
a k meni se vračaš le, kadar je sila.
To kruto spoznanje me je otreznilo
čez noč sem postala odrasla in zrela,
sklenila, da krepko se “v roke bom vzela”,
in tole pošiljam ti le sporočilo:
“Fant, za katerega moraš se boriti,
in ki si moraš ga z drugimi deliti,
ni vreden ljubezni, ki ženska mu jo da,
ker v njem le praznina in hlad prisotna sta!”