Starinar in skleda


Starinar je na deželi iskal zanimive in dragocene starine.

Na neki kmetiji je zagledal mladega psička, ki je jedel iz sklede, ki je bila izdelana iz dragocenega in precej starega porcelana. V glavo mu je šinil načrt in nagovoril je kmeta:

‘Kako lep kužek! Mi ga prodate?’

‘Seveda, zakaj pa ne!’

‘Ali ga lahko takoj odpeljem?’

‘Seveda, če ga boste takoj plačali!’

Dogovorita se za ceno, starinar plača, nato pa se zazre v skledo in reče:

‘Ali mi daste še to skledo, da bo kuža med potjo lahko še kaj popil iz nje? Pa še navajen je , kajne?’

‘To pa ne bo šlo. S pomočjo te sklede sem doslej prodal že trideset mladih psov.’