Ribiči


Na obali jezera se je nahajala skupina ribičev, ki je lovila ribe.

V okolici vlada mir in tišina, duh po pomladi in cvetočem drevju pa daje skupini ribičev še poseben čar.

Naenkrat pa mir in spokoj razbije voznik motornega čolna, ki je za seboj vlekel smučarja na vodi.

Vzvalovil je jezero in ribiči so se glasno jezili nanj.

Čez nekaj minut je že drugič pripeljal mimo in preplašil ribe.

Ribiči so se še bolj razburili.

Ko pa je tretjič vlekel smučarja že tik ob obali je eden od ribičev pobral s tal prazno pirovsko steklenico in jo vrgel smučarju direktno v glavo.

Kolegi so jezno pogledali svojega ribiškega tovariša, ki je vrgel steklenico in rekli:

“Res je, da as je raztogotil, toda ubiti ga pa ne bi bilo treba.”

Pognali so se v vodo in po nekaj poskusih so utopljenca potegnili iz vode.

Prvi je pristopil k utopljencu in mu dal umetno dihanje.

Toda že po dveh poskusih je odnehal in rekel:

“Ne morem! Tako grozen zadah ima!”

“Na to pa res ne smeš gledati!” se je razjezil njegov kolega,” saj vendar rešujemo življenje!” Odrinil je prvega in on začel dajati umetno dihanje.

Po nekaj vdihih pa se je obrnil stran in bruhal.

Pristopil je tretji in tudi on pričel dajati umetno dihanje, ko se je oglasil četrti:

“Hej, nehaj! Ta ni naš, saj ima drsalke na nogi!”