Želvaki Pončo, Joško in Vinko se odločijo za piknik in Joško napolni
košaro s piškoti, pijačo in sendviči.
Ker je park 20 kilometrov stran, hodijo do njega kar deset dni
in ko končno prispejo na cilj, so ze popolnoma izmučeni in lačni.
Joško začne prazniti košaro, in ko potegne ven steklenico, ugotovi,
da je pozabil odpirač.
Z Vinkom začneta preprićevati Ponča, naj gre ponj nazaj domov.
Pončo ugovarja, ker se boji, da bosta medtem vse pojedla,
po dveh urah prepričevanja pa končno popusti in se počasi
odpravi proti domu.
Mine 20 dni, a Ponča se vedno ni.
Ko mine se en dan, se Joško in Vinko vsa sestradana začneta spraševati,
kod hodi, a obljuba je obljuba in hrane se ne dotakneta.
Minejo še trije dnevi in Vinko zatarna: “Moram jesti!”
“Ne, obljuba je obljuba,” obotavljivo reče Joško,
ko pa mine se pet dni, ne zdrzita več.
Ko odpreta usta, da bosta ugriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in
reče:
“Evo, glih zarad tega ne grem!”