Tito, Jovanka, Kardelj in Pepca so bili povabljeni h Carterjevim v
Belo hišo na večerjo.
Po aperitivu in klepetu v salonu jih je gostiteljica
povabila v jedilnico.
Tam pa – zlat pribor, zlati krožniki…
Niti sedeli še niso, ko je Kardelj že sunil velik zlati krožnik in ga skril pod
srajco.
Ko je Jovanka to videla, je rekla Titu:
“Joža, Kardelj je sunil zlati krožnik. Tudi jaz hoćem enega.”
Tito se je začel izgovarjati:
“Poslušaj, Jovanka, jaz si pač ne morem privoščiti, da bi na
sprejemih kradel zlate krožnike.
Navsezadnje sem vendarle največji sin naših
narodov in narodnosti ter ustanovitelj gibanja neuvrščenih.
” Jovanka pa je vztrajala in trmarila: “Hočem zlati krožnik, drugače mi bo Pepca s
hvališanjem požrla živce, ko se vrnemo v Jugo.”
Tito razmišlja, kaj bi.
Treba bo ukrasti krožnik in pika.
Vstane, prosi prisotne za trenutek pozornosti in začne:
“Cenjeni prijatelji,
morda ne veste, da sem bil nekoč, preden sem postal revolucionar in vodja
komunistov, čarodej.”
Prisotni ga presenečeno gledajo,
Tito pa nadaljuje:”Prikazal vam bom enega svojih priljubljenih trikov.”
Vzame z mize zlat krožnik in ga lahkotno spravi pod srajco.
V jedilnici zavlada tišina, Tito si pa mirno zapenja srajco in nadaljuje: “Zdaj pa, prosim,
uganite, kje je krožnik.”
Vsi pokazejo s prstom nanj, Tito pa smehljaje reče:
“Ne, pri Kardelju je.”