Skupina mladih planincev se je namenila, da bo označila planinsko pot z novimi markirnimi znamenji. Pot jih pripelje v biližino planšarske domačije, v kateri je živela stara ženička. Ko se planinci motovilijo okrog ženičkine domačije in njenih dreves, jih ženička ogovori:
“Kaj pa delajo gospodje?”
Najbližji planinec ji prijazno odgovori: “Pleskamo markirna znamenja za planinsko pot !”
Ženička sprašuje naprej: “Ja že, samo kaj boste boste pa vse označili ?”
Planinec še bolj prijazno odgovori: “Vašo češpljo bi tudi markirali, če nimate nič proti.”
Ženička pa odrezavo: “No ja, če že morate, pa dajte, samo morate vedeti to, da mene ne bo vedno doma !”