Otroci zaprti za železno ograjo

Otroci zaprti za železno ograjo ..

Žalostni, a hkrati z nasmehom, ko nogomet igrajo ..

Si želijo družino ljubeznivo,

po toplem domu vsi hrepenijo ..

S solzami v očeh zvečer zaspijo,

v upanju, da se ob svojih starših zjutraj zbudijo ..

Samo majhen objem topline,

občutek, da so varni v tem svetu divjine ..

S pogledom spremljam njo,

kamorkoli gre in karkoli počne ..

Usede se na mrzel beton,

gleda nemo njih, ki delijo si še zadnji bonbon ..

Nihče je niti ne opazi,

ji reče, kako se počuti ali če kaj rabi ..

Vedno in povsod hodi sama,

s upanjem v očeh, da najde si prijatelja ..

Nikoli z nikomer besede spregovorila ni,

da bi se smejala .. saj ne ve kaj pravzaprav smeh pomeni.

Le solze, solze žalosti ..

Povsod in vedno spremljajo njene zelene velike oči ..

Ne bo topline nekoga deležna nikoli ..

Bo vedno le zase, tavala okoli ..

Da bi videla svoje sanje le ograja jo zavira,

njeno upanje počasi iz dneva v dan bolj umira ..