Najtanjše vlakence v telesu
neustavljivo zadrhti,
ko me objameš ob slovesu,
poljub mi dahneš na oči.
Ko kličeš me po telefonu,
srce kot noro trepeta –
po nenapisanem zakonu,
kot nalašč glas odpoved da.
A ko naslednjič se dobiva,
ko k tebi spet privijem se,
čeprav rdečica me obliva,
povem, da osrečuješ me!
Ti si iskra v mojih očeh, toplina mojega nasmeha, ti si moja najlepša misel, utrip mojega srca in ljubezen mojega življenja rada imam
Ljubim tvoj prelepi glas, pramen tvojih lepih las, lepe tvoje so oči v njih se mi srce topi.
Ko sem v temi, me ni strah, ker vem da si vedno ob meni, čeprav si daleč stran.
Preiskal sem vso okolico, da bi našel ti vijolico a je lepše ni kot si sama ti.
