Včasih se sprašujem, če res mislimo, da smo kot človeštvo napredovali?
Pustimo na strani tehnologijo … Kaj pa naši medsebojni odnosi?
Najlažje je pometati pred TUJIMI pragi, privoščiti drugim slabo, gledati samo nase, se smejati “drugačnim”, se obrniti stran, ko kdo potrebuje pomoč , … ???
Kaj je bila res vzgoja naših staršev & starih staršev zaman? Res nimamo v sebi nič več dobrega, kančka ljubezni in spoštovanja do drugih?
Že od osnovne šole imam v glavi stavek, ki ga je povedala ena super učiteljica, in se ga sama skušam res kar najbolj držati: “Ne delaj drugim slabega, če ne želiš, da drugi isto storijo tebi.