Krik, neznosna bolečina in občutek padanja,
občutek kar traja dokler ne izgubiš še upanja.
Potem padeš na tla, od srca ostanejo le še razbitine.
Povsod so srhljive sence in misel grozna ne mine.
Ničesar ne moreš več dojeti,
hočeš le svetlo misel ujeti,
a to ti ne uspeva,
v glavi le beseda KONEC odmeva.
Hočeš se iz tal pobrati
in v miru spet zaspati.
A na tla te je bolečina priklenila
in sploh ne zgleda, da te bo kdaj izpustila.
Ne moreš in ne moreš se pobrati
hočeš le delček resnice poiskati.
Ta delček potem še bolj boli
in v srcu vse še bolj skeli.
Ničesar ne moreš verjeti,
hočeš le sekundo časa za premislek imeti.
A to je sedaj že prepozno,
ker on odhaja, počutiš se grozno.
Potem, ko prvi šok je minil,
poskušaš da bi se malo umiril.
A misel ti ne da več svobode
vse je čudno in v srcu te bode.
Premišljuješ kaj si naredil narobe,
v mislih poslušaš nesmiselne obsodbe,
ki se bolj in bolj zdijo le izmišljene zgodbe.
Ne moreš dojeti krute usode,
vse ima skrite kode.
Potem poskušaš kode dešifrirat,
ker se nočeš več sekirat.
A ko vsa resnica se razkrije,
bolečina do konca te ubije!