S pogledom drsim skozi zaroseno okno mestnega avtobusa.
Peljem se skozi mesto, ki ga zelo dobro poznam, obiskujem ga vsak dan in vedno znova razmišljam o tistih lepih stvareh.
O najinih trenutkih. O trenutkih sreče, veselja in strasti.
A vedno, kadarkoli začnem besede s črnim keramikom prelivati na papir, v grlu začutim tisto grenkobo.
Cmok, ki ovira moje besede, da bi brez zadržkov planile na dan.
Nikakor se ne morem znebiti občutkov, da tega le ne smem zapisati.
Ker to je pač tabu.
Nekaj neetičnega, čisto nesprejemljivega-za navadne ljudi!
Za ljudi, ki ne vedo kaj je ljubezen.
Ampak, a jaz sploh vem kaj je to?
Ja vem!
Zato, ker jo čutim na vsakem koraku, na vsaki pedi in vsako sekundo mojega enoličnega življenja. Vsako minuto v meni vre nemir, nemir tvojih dehtečih rok
na mojem vročem telesu. Drsijo po mojih kolenih, više in više?
Zdrsnejo pod majico in moje celice ponorijo. Ne vedo več ne kam ne kako, dogajajo se trki atomov?.
Adrenalin v krvi je prerasel magično mejo in že presega možen maksimum.
Takšni občutki mi dajejo zavest, da te imam neznansko rada.
Zavest, s katero vsako jutro z nasmehom na obrazu stopim v nov dan, ga preživim in ko moje utrujene veke zaprejo oči, zopet mislim na tvoje dotike.
Dotike poželenja, težo tvojega telesa na mojem, dehtenje najinih spojenih teles in bit najinih src.
Vsak večer me v sanje pospremi tvoj glas, ki mi šepeta o čisto navadnih rečeh??
A iz tvojih ust zvenijo tako mogočno??
Tako veličastno in tako sladko, pred očmi imam tvoje lepe oči?
Ne morem pozabiti tvojih zamegljenih pogledov, ki ti v očeh rišejo zamegljene občutke strasti in poželenja.
Rahlo razmaknjene ustnice, kar kličejo po nežnih poljubih.
Tvoji pogledi božajo moje nemirno telo in me zapeljejo v sprostitveni spanec.