V sosednih hišah sta stanovala Savinjčan in Ljubljančan.
Savinjčan je imel kokoš, ki je na dvorišču vsako jutro znesla jajce, ki jo je Savinjčan
pobral in si pripravil zajtrk.
Neko jutro pa je kokoš znesla jajce na dvorišču
Ljubljančana.
Ko je Savinjčan krenil ponjo, jo je pobral Ljubljančan.
Savinjčan: “Daj mi jajčko!” Ljubljančan:
“Kako, saj je moja, kokoš jo je znesla na mojem dvorišču.”
“Ampak, kokoš je moja!” “Dvorišče pa moje!”
“Vidim, da takole ne boma prišla nikamor … pri nas v Savinjski rešimo
takšnele primere na zelo enostaven način …” “Kako?” “Najprej bom jaz
tebe brcnil v jajca pa štopal, koliko boš rabil, da se pobereš, nato boš ti
mene in štopal.
Kdo se bo prej pobral, njegova je jajčka!” “Velja!” Gre Savinjčan
po najtežje delovne čevlje s kovinsko kapico, vzame zalet in v stilu
Oliverja Bischoffa brcne Ljubljančana v moda, z vso močjo. Ljubljančan pade
in se v agoniji zvija 32 minut in 18 sekund.
Nato se Ljubljančan opremi,
vzame zalet, nakar mu Savinjčan pravi:
“Ah, naj ti bo, obdrži jajčko, bom
marmelado na kruhu jedel!”