Javna hiša in upokojenca

Starejša gospoda, oba že več let spolno vzdržna, skleneta, da je skrajni čas, da obnovita znanje v javni hiši.

Ko ju madame zagleda, si misli, da na teh dveh že ne bo trošila svojih deklet, zato obema podtakne napihljivo lutko. Ko se starca vrneta vsak iz svoje sobe, sta videti zbegana, a ne rečeta nobene. Na poti domov se eden le odpre:

“Brane, nerodno mi je tole priznati, ampak mislim, da je bila moja punca mrtva. Niti enkrat se ni premaknila, niti enkrat zastokala, niti ene besede mi ni namenila, nič. Kako je bilo pri tebi?”

Drugi tudi ni prepričan: “Moja, mislim, da je bila čarovnica.”

“Kako to misliš?”

“Ko sem ji grizljal vrat, je iznenada zasikala in odfrčala skozi okno.”