Sklonil se je, da bi jih pobral, ob tem pa je opazil, da Frančkova žena
Jožica pod obleko nima spodnjih hlačk. Vržen iz tira se je ob dviganju z glavo
še zadel ob rob mize in ves omotičen je odtaval v kuhinjo po kozarec vode,
da bi si ohladil pregreto glavo.
In glej ga zlomka: Jožica je prišla za njim in ga zapeljivo vprašala:
“Si tam spodaj videl kaj zanimivega?”
Popolnoma šokiran nad njeno direktnostjo ji Janez odvrne, da v bistvu pa res.
Nakar Jožica poreče: “Tisto lahko dobiš, vendar mi boš moral plačati 50000 SIT”.
Po nekaj minutnem premisleku o morebitnih moralnih in zlasti finančnih
zadržkih, Janez sklene, da le-teh ni in da je več kot zainteresiran.
Jožica mu naroči, naj se oglasi v petek popoldne, ker njen mož Franček
tega dne sestankuje do poznih večernih ur.
Teden se hitro obrne in že je tu petek. Janez ves neučakan zdrvi k Jožici,
plača omenjeno vsoto, nakar se v spalnici izvrši še fizična plat transakcije.
Janez zadovoljen z opravljeno nalogo kmalu po tem zapusti prijateljevo hišo.
Ko se zvečer Franček vrne iz službe, se srepo zazre v Jožico
in izstreli kot iz topa: “Je bil danes popoldan pri tebi Janez?”
Jožica prebledi: “Da, res je bil tukaj, prišel me je pozdraviti na poti
iz mesta”.
Srce se ji je skoraj ustavilo, ko je mož nadaljeval: “Ti je dal 50000 SIT?”.
Sedaj ji je postalo jasno, da je moral nekako izvedeti,
vdana v usodo si je nadela svoj najhladnejši pokeraški izraz in
flegma odvrnila: “Da, res mi je dal 50000 SIT”.
Frančkov obraz se je nepričakovano razlezel v dobrohoten nasmeh:
“Odlično! Upal sem, da ti jih bo dal.
Dopoldne se je namreč oglasil pri meni v službi in si sposodil 50000 SIT,
hkrati pa obljubil, da se bo še popoldne oglasil pri tebi in jih vrnil”.
Temu, dragi prijatelji, se reče, biti pravi pokeraš!!!