Frančkova žena in Jožica


Sklonil se je, da bi jih pobral, ob tem pa je opazil, da Frančkova žena

Jožica pod obleko nima spodnjih hlačk. Vržen iz tira se je ob dviganju z glavo

še zadel ob rob mize in ves omotičen je odtaval v kuhinjo po kozarec vode,

da bi si ohladil pregreto glavo.

In glej ga zlomka: Jožica je prišla za njim in ga zapeljivo vprašala:

“Si tam spodaj videl kaj zanimivega?”

Popolnoma šokiran nad njeno direktnostjo ji Janez odvrne, da v bistvu pa res.

Nakar Jožica poreče: “Tisto lahko dobiš, vendar mi boš moral plačati 50000 SIT”.

Po nekaj minutnem premisleku o morebitnih moralnih in zlasti finančnih

zadržkih, Janez sklene, da le-teh ni in da je več kot zainteresiran.

Jožica mu naroči, naj se oglasi v petek popoldne, ker njen mož Franček

tega dne sestankuje do poznih večernih ur.

Teden se hitro obrne in že je tu petek. Janez ves neučakan zdrvi k Jožici,

plača omenjeno vsoto, nakar se v spalnici izvrši še fizična plat transakcije.

Janez zadovoljen z opravljeno nalogo kmalu po tem zapusti prijateljevo hišo.

Ko se zvečer Franček vrne iz službe, se srepo zazre v Jožico

in izstreli kot iz topa: “Je bil danes popoldan pri tebi Janez?”

Jožica prebledi: “Da, res je bil tukaj, prišel me je pozdraviti na poti

iz mesta”.

Srce se ji je skoraj ustavilo, ko je mož nadaljeval: “Ti je dal 50000 SIT?”.

Sedaj ji je postalo jasno, da je moral nekako izvedeti,

vdana v usodo si je nadela svoj najhladnejši pokeraški izraz in

flegma odvrnila: “Da, res mi je dal 50000 SIT”.

Frančkov obraz se je nepričakovano razlezel v dobrohoten nasmeh:

“Odlično! Upal sem, da ti jih bo dal.

Dopoldne se je namreč oglasil pri meni v službi in si sposodil 50000 SIT,

hkrati pa obljubil, da se bo še popoldne oglasil pri tebi in jih vrnil”.

Temu, dragi prijatelji, se reče, biti pravi pokeraš!!!