Staranje

Gospa pri petdesetih se v nedeljo dopoldan po neprespani noči zaradi neznosnega zobobola vendarle odloči za obisk zobozdravnika.
Dežurna je zobna ordinacija na drugem koncu mesta. Gospa vdano čaka v čakalnici in si ogleduje napise na vratih in stenah.
Ugotovi, da ordinira stomatolog dr. Janez Novak.
Ime se ji zdi zelo znano, končno se domisli Janeza Novaka iz njenih mladih let, očarljivega dijaka iz paralelke, za katerim so norele vse sošolke z njo vred.
Ko tako razmišlja, opazi na steni uokvirjeno diplomo, letnica odgovarja in vse bolj se ji dozdeva, da je tisti Janez Novak iz gimnazije menda res šel študirat stomatologijo.
Minute tečejo, spomini se vrtijo, gospa se domisli maturantskega plesa in še kakšne podrobnosti, pričakovanje narašča in vse bolj natančno si predstavlja šarmantnega Janeza Novaka izpred dobrih tridesetih let…
Končno pride na vrsto, vstopi in ko zagleda zobozdravnika, je šokirana.
Pred njo stoji postaran, zavaljen, zguban in plešast gospod, zelo daleč od tistega Janeza Novaka, ki ga ima gospa v spominu… To ne more biti ista oseba!
Zobozdravnik uredi zob, gospo pa vseeno muči radovednost:
“Oprostite, gospod doktor, vi ste Janez Novak ?”
“Da, gospa.”
“Oprostite, a ste morda hodili na bežigrajsko gimnazijo?”
“Ja, sem…”
“Četrti D?”
“Ja, točno…. a me poznate?”
“Seveda vas poznam, tudi jaz sem bila takrat na bežigrajski gimnaziji!”
“A res? Kaj ste me pa učili?”…